KAJ JE MEDIACIJA?
Mediacija je ena izmed oblik alternativnega reševanja sporov. Gre za proces, v katerem udeleženci s pomočjo tretje nevtralne osebe skozi pogovor izpostavijo sporna vprašanja in oblikujejo možnosti, alternative in sporazumen dogovor, ki zadovolji potrebe vseh udeležencev. Je pospeševalen proces, v katerem tretja nevtralna stran brez poseganja v vsebino spora posreduje med dvema ali več udeleženci in nima pooblastila, da bi sprejela kakršnokoli odločitev namesto udeležencev v sporu. Mediatorjeva naloga je, da s pomočjo različnih komunikacijskih tehnik in veščin pomaga udeležencem v sporu definirati problem, vzpostaviti pogajanje in sporazumno rešiti konflikt brez vsiljevanja rešitve. Po tem se mediacija bistveno razlikuje od arbitraže. Medtem ko se udeleženci pri mediaciji sami odločijo, katera rešitev ja zanje najboljša, arbitraža odloči namesto njih. Ker pridejo pri mediaciji udeleženci skupaj do rešitve z dogovorom, situacije ne moremo opisovati kot zmage za eno in poraz za drugo stran.
Ker pomaga sprtima stranema pri iskanju zadovoljujoče rešitve za obe strani, ima mediacija tudi pozitivne stranske učinke:
- izboljšanje odnosa med sprtima stranema;
- poveča se verjetnost, da se v prihodnje spori ne bodo zaostrovali ali pa do njih sploh ne bo prihajalo;
- razvijanje učinkovitejših oblik preprečevanja in razreševanja težav in nesoglasij;
- udeleženci v sporu razvijajo nove komunikacijske veščine in se učijo po zgledu, ki jim ga daje mediator.
NLP TEHNIKE IN MEDIACIJA
Mediator si v različnih fazah mediacije pomaga tudi s komunikacijskimi tehnikami. Uporaba tehnik nevrolingvističnega programiranja lahko izjemno izboljša in pospeši proces mediacije.
Mediator s svojim zgledom podpira temeljna pravila mediacije in ohranja nevtralnost s tem, da odgovornost za vsebino mediacije prepusti mediantoma, sam pa skrbi za proces mediacije in s svojim načinom vodenja demonstrira konstruktivno kmunikacijo.
Ena izmed temeljnih mediatorjevih komunikacijskih veščin je aktivno poslušanje, kjer je najpomembnejše, da zna mediator vzpostaviti dober stik.
V procesu bi naj mediator ves čas gradil na štirih stebrih NLP, ki so dober stik (rapport), ciljna usmerjenost (mediacija je usmerjena k iskanju rešitve, ki je za vse vključene najbolj sprejemljiva), fleksibilnost (konflikt je zmeraj večplasten, vpletena pa so tudi močna čustva, kar od mediatorja zahteva nenehno prilagajanje dinamiki udeležencev) ter čutna ostrina, od katere je odvisno, kako bo mediator sproti zaznaval, kaj je najbolj primerno uporabiti, da bi pogovor dobro tekel.
V vodenju mediacije:
- smo popolnoma osredotočeni na sogovornika;
- izražamo skrb in empatijo;
- pozorni smo na neverbalno govorico;
- sogovornika spremljamo in vzdržujemo očesni stik;
- prikimavamo;
- postavljamo odprta vprašanja;
- preverjamo svoje razumevanje (če sem prav razumel, praviš…);
- povzemamo;
- ne moraliziramo ali sodimo;
- ne segamo v besedo;
- smo nepristranski oz. nevtralni, kar dosežemo tako, da imamo pred seboj ves čas tudi drugo osebo, in sicer spremljamo njene odzive – pazimo, da ne dajemo občutek, kako se z eno stranjo strinjamo bolj kot z drugo (vzdržimo se znakov odobravanja, kot so »aha, seveda; tako je” ipd.).
Del aktivnega poslušanja je tudi povzemanje in parafraziranje. Ker se ljudje bolj odzivajo na to, kar mislijo, da je bilo izrečeno, in ne nujno na to, kar je govorec hotel sporočiti, mediator s povzemanjem in parafraziranjem izrečenega ves čas preverja slišano. S tem umiri sam potek pogovora, pomaga sebi pri razumevanju, pomaga govorcu, da le-ta res sliši, kaj je izrekel, obenem pa drugi strani omogoči, da sliši povedano z nevtralne strani. Če je treba, povedano tudi preokviri, še posebej če gre za očitek, ki ga lahko preokviri v željo. Tudi v vsakdanjem pogovoru je priporočljivo, da preden se odzovemo, povzamemo, kar je drugi povedal. Če je povzetek napačen, kar kaže na to, da je bil govorec napačno razumljen, govorec pojasni povedano.
Mediator ves čas poglablja razumevanje. Dobro se zaveda, da obstajata vsaj dve strani iste zgodbe, zato pri mediaciji posluša obe strani in skuša razumeti stališče vsakega udeleženca v sporu. Z vprašanji raziskuje problem, išče dejstva in začuti ter spremlja čustva, ki se skrivajo v ozadju. S spremljanjem čustev in omogočanjem udeležencem, da jih le-ti izražajo, ustvarja zaupljivo ozračje. Tudi s tem mediator stopi v čevlje vsake izmed strani in skuša čimbolj razumeti različna videnja in različne zorne kote iste zgodbe. Pri tem uporablja tudi jaz-sporočila.
Mediator lahko sprašuje tudi s pomočjo metamodela jezika, ki je en izmed temeljnih modelov NLP. V iskanju rešitve pa lahko mediator poleg vprašanj, ki so po hiearhiji idej vprašanja za členjenje navzdol, uporablja tudi vprašanja za lateralno členjenje in vprašanja za členjenje navzgor (vprašanja tipa »Kaj vam bo to prineslo?«). V vseh fazah mediacije je zelo zaželeno, da zna raziskovati vrednote mediantov, saj bo le tako lahko mediante med seboj zbliževal in jim pomagal razumeti realnost oz. modele sveta drugega.
Mediator poleg omenjenih tehnik uporablja tudi naslednje veščine:
- definicija problema,
- vzdrževanje temeljnih pravil,
- učenje mediantov komunikacijskih veščin,
- iskanje informacij pod površino,
- uravnoteženje moči,
- členjenje večjih problemov na manjše dele,
- osredotočenje na eno temo hkrati,
- izogibanje pranju »umazanega perila«,
- usmerjenost k interesom udeležencev,
- poudarjanje točk strinjanja oz. dogovora,
- kaj se bo zgodilo, če…,
- možganska nevihta,
- sklepanje dogovora,
- skrb za pošten dogovor.
mag. Jani Prgić, NLP trener, Svetovalno-izobraževalni center MI, www.center-mi.si